1. Za izpolnjevanje materialnih pogojev morajo centri preverjanja zagotoviti: 

• ustrezen prostor, kjer se izvaja preverjanje teoretičnega dela usposobljenosti z zagotovljenimi minimalnimi pogoji za delo (1,5 m² delovne površine na kandidata in ocenjevalca, ustrezna tehnična oprema),
• dostop do ustreznih delovnih sredstev (vlečna vozila) za preverjanje praktičnega dela usposobljenosti.

2. Za izpolnjevanje pogojev iz točk (a), (b), (c), (d) in (e) 9. člena Sklepa 2011/765/EU ter druge in tretje točke poglavja I. priloge 4 pravilnika morajo centri preverjanja izdelati procese, iz katerih bo razvidno, kako je zagotovljeno:

• nadzorovanje in evidentiranje dejavnosti preverjanj, vključno z informacijami o udeležencih, vodjih preverjanj ter številu in namenu preverjanj,
• obvladovanje kakovosti (npr. ISO 9001) ali enakovredni postopki s sistemi obvladovanja kakovosti.

Če prosilec nima izdelanih procesov, s katerimi bo dokazoval doseganje ciljev, navedenih v zgornjih alinejah, bodisi ima procese izdelane pomanjkljivo, bo varnostni organ štel, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za izvajanje programov preverjanja.

Varnostni organ bo presojal izdelane procese tako, da bo ugotavljal, ali zastavljeni proces zagotavlja doseganje postavljenih ciljev.

Vsebina preverjanj mora biti zasnovana tako, da bodo pri preverjanju usposobljenosti zajete naslednje vsebine po posameznih področjih:

Iz vsebin: Splošno strokovno znanje

Cilj preverjanja iz tega področja je ugotoviti, ali kandidat pozna in obvlada:

(1) Delo strojevodje, delovno okolje, vloga in odgovornost strojevodje v procesu železniške dejavnosti, poklicne in osebnostne zahteve pri dolžnostih strojevodje:

1. poznavanje splošne zakonodaje in predpisov za železniško dejavnost ter varnost (zahteve in postopki glede izdaje spričeval za strojevodje, nevarno blago, varstvo okolja, požarna varnost itn.),
2. razumevanje posebnih zahtev ter poklicnih in osebnostnih zahtev (pretežno samostojno delo, izmensko delo v 24-urnem ciklu, osebna zaščita in varnost, branje in posodabljanje dokumentov itn.),
3. razumevanje vedenja, ki je povezano z odgovornostjo, pomembno za varnost (zdravila, alkohol, droge in druge psihoaktivne snovi, bolezni, stres, utrujenost itn.),
4. poznavanje referenčnih in operativnih dokumentov (npr. pravilnik, navodila o progi, priročnik za strojevodjo itn.),
5. ugotavljanje odgovornosti in funkcij vpletenih oseb,
6. razumevanje pomembnosti natančnosti pri izvajanju nalog in delovnih metodah,
7. razumevanje vidikov varnosti in zdravja pri delu (npr. pravila vedenja na tirih in v njihovi bližini, pravila vedenja za varno vstopanje in izstopanje iz vlečnega vozila, ergonomija, varnostni predpisi za osebje, osebna zaščitna oprema itn.),
8. poznavanje vedenjskih veščin in načel (obvladovanje stresa, poslabšane razmere (izredni dogodki) itn.),
9. poznavanje osnov varovanja okolja (sprejemljivi načini vožnje itn.).

(2) Železniške tehnologije, vključno z varnostnimi načeli operativnih predpisov:

1. poznavanje osnov, predpisov in določb v zvezi z varnostjo v železniški dejavnosti,
2. ugotavljanje odgovornosti in funkcij vpletenih oseb.

(3) Osnove železniške infrastrukture:

1. poznavanje sistematičnih in strukturnih osnov ter parametrov,
2. poznavanje splošnih značilnosti tirov, postaj in ranžirnih postaj,
3. poznavanje železniških struktur (mostovi, predori, kretnice itn.),
4. poznavanje načinov obratovanja (obratovanje na enotirni progi, dvotirni progi itn.),
5. poznavanje signalizacije in sistemov za nadzor nad vlaki,
6. poznavanje varnostnih naprav (detektorji vročih osi, detektorji dima v predorih itn.),
7. poznavanje napajanja z električno energijo za vleko (vozni vodi, napajalna tirnica itn.).

(4) Osnove operativne komunikacije:

1. poznavanje pomembnosti komunikacije ter načinov in postopkov komuniciranja,
2. prepoznavanje oseb, s katerimi mora strojevodja stopiti v stik, njihove vloge in odgovornosti (osebje upravljavca infrastrukture, delovne naloge drugega vlakovnega osebja itn.),
3. prepoznavanje okoliščin, ki zahtevajo vzpostavitev komunikacije,
4. razumevanje komunikacijskih metod.

(5) Vlaki, njihove kompozicije in tehnične zahteve za vlečna vozila, tovorne vagone, potniške vagone in druga vozna sredstva:

1. poznavanje splošnih vrst pogonov (električni, dizelski, parni itn.),
2. opis zasnove vozila (podstavni vozički, koši vozil, vozniška kabina, zaščitni sistemi itn.),
3. poznavanje vsebine in sistemov označevanja,
4. poznavanje dokumentacije za vlakovne kompozicije,
5. razumevanje zaviralnih sistemov in izračun zavornih vrednosti,
6. ugotavljanje hitrosti vlaka,
7. ugotavljanje največje obremenitve in sil na spenjače,
8. poznavanje delovanja in namena sistema za upravljanje železniškega prometa.

(6) Nevarnosti, ki so na splošno povezane z železniškim prometom:

1. poznavanje načel prometne varnosti,
2. poznavanje tveganj, povezanih z delovanjem železnice, in različnih načinov za njihovo obvladovanje,
3. poznavanje dogodkov, pomembnih za varnost, in razumevanje potrebnega vedenja oziroma odzivanja,
4. poznavanje ukrepov ob nesrečah, v katerih so udeleženi ljudje (npr. evakuacija).

(7) Osnovna načela fizike:

1. razumevanje delovanja sil na kolesa,
2. ugotavljanje dejavnikov, ki vplivajo na pospeševanje in zaviranje (vremenske razmere, zavorni sklop, zmanjšano trenje, posipanje s peskom itn.),
3. razumevanje osnov elektrotehnike (tokokrogi, merjenje napetosti itn.).

Iz vsebin: Strokovno znanje o voznih sredstvih

Strojevodje morajo biti sposobni opravljati te naloge:

(1) TESTI IN KONTROLE PRED ODHODOM

Med ta znanja spada:

• zbiranje dokumentacije in potrebne opreme,
• preverjanje zmogljivosti vlečnega vozila,
• preverjanje podatkov, ki se vnašajo v dokumentacijo na vlečnem vozilu,
• zagotovitev – na podlagi navedenih preverjanj in testov – da je vlečno vozilo zmožno vleči vlak in da varnostna oprema deluje,
• način predaje lokomotive na začetku vožnje ter preverjanje razpoložljivosti in delovanja predpisane zaščitne in varnostne opreme,
• izvedba morebitnih rutinskih preventivnih vzdrževalnih del.

(2) ZNANJE O VOZNIH SREDSTVIH

Sem spadajo znanja o vseh kontrolnih sistemih in kazalnikih, ki so na voljo, še posebej o:

• vlečnih sistemih,
• zavornih sistemih,
• varnostnih napravah in napravah za zaščito obratovanja.

Da bi lahko zaznali in ugotovili mesto nepravilnosti v voznih sredstvih, jih javili in ugotovili, kaj je treba storiti za njihovo odpravo, ter se v določenih primerih sami odločijo za ukrepe, morajo strojevodje obvladati znanja o:

• mehanskih strukturah,
• vlečnih in odbojnih napravah,
• pogonih,
• varnostni opremi,
• rezervoarjih za gorivo, sistemih oskrbe z gorivom, izpušnih sistemih,
• pomenu oznak na notranjem in zunanjem delu voznega sredstva, predvsem simbolov za transport nevarnega blaga,
• sistemih za zapis poteka vožnje,
• električnih in pnevmatskih sistemih,
• tokovnih odjemnikih in visokonapetostnih tokokrogih,
• komunikacijski opremi (radijska povezava vlaka z mestom vodenja in upravljanja prometa itn.),
• voznem redu,
• sestavnih delih voznih sredstev, njihovem namenu in posebnih sistemih vlečnih vozil, zlasti sistemih za ustavljanje vlaka z izpraznitvijo glavnega zavornega voda,
• zavornem sistemu,
• delih, posebno za vlečna vozila,
• prenosu moči, motorjih in menjalnikih.

(3) TESTIRANJE ZAVOR

Strojevodje morajo obvladati:

• preverjanje in izračun zavorne sile vlaka, ki mora ustrezati zavorni moči, določeni v dokumentaciji vlaka,
• preverjanje delovanja različnih komponent zavornega sistema vlečnega vozila in vlaka, po potrebi pred odhodom, ob zagonu in med vožnjo.

(4) NAČIN DELOVANJA IN NAJVEČJA HITROST VLAKA GLEDE NA LASTNOSTI PROGE
Strojevodje morajo obvladati:

• seznanitev s podatki, ki so bili dani pred odhodom,
• določitev načina vožnje in največja hitrost vlaka na podlagi spremenljivk, kot so omejitev hitrosti, vremenske razmere ali morebitne spremembe v signalizaciji.

(5) UPRAVLJANJE VLAKA TAKO, DA NE POŠKODUJE NAPRAV ALI VOZIL
Strojevodje morajo obvladati:

• uporabo vseh razpoložljivih kontrolnih sistemov v skladu z veljavnimi pravili,
• speljavo vlaka ob upoštevanju omejitev glede adhezijskih pogojev in moči,
• uporabo zavor za upočasnitev in ustavljanje ob upoštevanju voznih sredstev in naprav.

(6) MOTNJE
Strojevodje morajo obvladati:

• zaznavanje neobičajnih dogodkov v zvezi z obnašanjem vlaka,
• pregled vlaka in ugotavljanje znakov motenj, razlikovanje med njimi in ustrezno odzivanje glede na njihovo pomembnost ter možnosti odprave, pri čemer ima vedno prednost varnost železniškega prometa in ljudi,
• poznavanje razpoložljivih varnostnih in komunikacijskih sredstev.

(7) NEZGODE IN NESREČE PRI DELOVANJU, POŽARI IN NESREČE, V KATERIH SO UDELEŽENI LJUDJE
Strojevodje morajo obvladati:

• sprejemanje ukrepov za varovanje vlaka in obveščanje ob nesreči, v kateri so udeleženi potniki na vlaku,
• ugotavljanje, ali vlak prevaža nevarno blago, na podlagi dokumentacije vlaka in oznak nevarnih snovi na vagonih,
• poznavanje postopkov o evakuaciji vlaka v sili.

(8) POGOJI ZA NADALJNJO VOŽNJO PO NEZGODI, V KATERI SO BILA UDELEŽENA VOZNA SREDSTVA

Po nezgodi morajo biti strojevodje sposobni presoditi, ali in pod katerimi pogoji lahko vozilo nadaljuje vožnjo, tako da o teh pogojih čim prej obvestijo upravljavca železniške infrastrukture. 
Strojevodje morajo biti sposobni presoditi, ali je pred nadaljevanjem vožnje potrebna strokovna ocena.

(9) MIROVANJE VLAKA

Strojevodje morajo biti sposobni sprejemati ukrepe, s katerimi tudi v najbolj težkih razmerah preprečijo nepričakovan utek ali premik vlaka ali njegovega dela.

Poleg tega morajo strojevodje poznati ukrepe, s katerimi lahko zaustavijo vlak ali del vlaka, če se je ta začel nepričakovano premikati. 

Iz vsebin: Strokovno znanje o infrastrukturi

(1) TESTIRANJE ZAVOR

Strojevodje morajo biti pred odhodom sposobni preveriti in izračunati, ali zavorna moč vlaka ustreza zavorni sili, določeni za progo, ki je opredeljena v dokumentaciji vlaka.

(2) NAČIN DELOVANJA IN NAJVEČJA HITROST VLAKA GLEDE NA LASTNOSTI PROGE

Strojevodje morajo biti sposobni:

• seznaniti se s podatki, ki so jim bili dani, na primer omejitve hitrosti ali morebitne spremembe v signalizaciji,
• določiti način vožnje in največjo hitrost vlaka glede na lastnosti proge.

(3) POZNAVANJE PROGE

Strojevodje morajo biti sposobni predvideti težave in se ustrezno odzvati v skladu z varnostjo in drugimi nalogami, kot so točnost in gospodarski vidiki. Zato morajo dobro poznati železniške proge in naprave na progah ter tudi na morebitnih dogovorjenih alternativnih progah.

Pomembni so naslednji vidiki:

• pogoji vožnje (spremembe tira, enotirni promet itn.),
• kontrola načrtovane vlakovne poti z uporabo ustrezne dokumentacije,
• poznavanje tirov, ki jih je mogoče uporabiti za dano vrsto vleke,
• veljavni prometni predpisi in pomen signalizacije,
• ureditev vodenja prometa,
• blokovni sistem železniške proge in pripadajoči predpisi,
• imena in lega postaj ter prepoznavanje postaj in postavljalnic od daleč zaradi ustrezne prilagoditve hitrosti,
• prikaz prehodov med sistemi vodenja prometa ali sistemi za oskrbo z električno energijo,
• omejitve hitrosti za različne kategorije vlakov,
• topografske značilnosti,
• posebni pogoji zaviranja, na primer pogoji, ki veljajo za proge z velikim naklonom,
• operativne posebnosti: posebni signali, znaki, pogoji za odhod in podobno.

(4) VARNOSTNI PREDPISI

Strojevodje morajo biti sposobni:

• speljati vlak šele, ko so izpolnjeni vsi predpisani pogoji (vozni red, ukaz ali signal za odhod, po potrebi delovanje signalov itn.),
• opazovati signale na progi ali v vozniški kabini, jih nemudoma in brez napak prepoznati ter ustrezno ukrepati,
• varno upravljati vlak v posebnih razmerah in upoštevati naloge v zvezi z varnostjo: posebni načini vožnje, če se to zahteva, začasna počasna vožnja, vožnja v nasprotno smer, dovoljenje za nadaljevanje vožnje v nevarnih razmerah, vožnja mimo signala za ustavitev, menjava smeri vožnje, vožnja skozi območja gradbišč itn.,
• spoštovati načrtovane ali nenačrtovane ustavitve in ob ustavitvah po potrebi izvesti dodatne postopke za varnost potnikov, še posebej odpiranje in zapiranje vrat.

(5) UPRAVLJANJE VLAKA

Strojevodje morajo biti sposobni:

• določiti položaj vlaka na progi v vsakem trenutku,
• uporabljati zavore za upočasnitev in ustavljanje ob upoštevanju voznih sredstev in naprav,
• prilagoditi hitrost vlaka voznemu redu in morebitnim navodilom o optimalni rabi energije, pri čemer morajo upoštevati lastnosti vlečnega vozila, vlaka, proge in okolja.

(6) MOTNJE

Strojevodje morajo biti sposobni:

• prepoznati nenavadne dogodke v zvezi z železniško infrastrukturo in okoljem, kolikor to dopušča upravljanje vlaka: signali, tiri, oskrba z energijo, železniški prehodi, okolica tirov, preostali promet,
• oceniti oddaljenost ovir,
• upravljavca železniške infrastrukture čim prej obvestiti o mestu in vrsti opažene motnje ter se prepričati, da je ta pravilno razumel informacijo,
• ob upoštevanju železniške infrastrukture zagotoviti ali sprejeti ukrepe za zagotovitev varnosti prometa in ljudi, kadar koli je to potrebno.

(7) NEZGODE IN NESREČE PRI DELOVANJU, POŽARI IN NESREČE, V KATERIH SO UDELEŽENI LJUDJE

Strojevodje morajo biti sposobni:

• sprejeti ukrepe za zaščito vlaka in poklicati pomoč ob nesreči, v kateri so udeleženi ljudje,
• določiti mesto ustavitve vlaka v primeru požara in po potrebi olajšati evakuacijo potnikov,
• če sam ne more pogasiti požara, čim prej sporočiti koristne informacije o požaru,
• čim prej obvestiti upravljavca železniške infrastrukture o teh razmerah,
• oceniti, ali vlak glede na stanje železniške infrastrukture lahko nadaljuje vožnjo in pod katerimi pogoji.

 Iz vsebin: Jezikovno znanje

UStrojevodje, ki morajo komunicirati z upravljavcem železniške infrastrukture o ključnih varnostnih vprašanjih, morajo toliko obvladati slovenski jezik, da jim njihovo znanje jezika omogoča aktivno in učinkovito sporazumevanje v normalnih, poslabšanih in izrednih razmerah. 

Strojevodje morajo biti sposobni uporabe sporočil in komunikacijskih metod, opredeljenih v TSI Vodenje in upravljanje prometa. Prav tako morajo biti sposobni razumevanja (slušnega in bralnega) in sporočanja (ustnega in pisnega) na stopnji B1 Skupnega evropskega referenčnega okvira za jezike, ki ga je oblikoval Svet Evrope (Skupni evropski referenčni okvir za jezike: učenje, poučevanje, ocenjevanje, 2001).